Arne Hodalič o fotografiji kot orožju proti diskriminaciji

Svetovno znani fotograf je na začetku predavanja poudaril, da v humanitarne vedno fotografira brezplačno. Za to se je odločil med obleganjem Sarajeva, ko je videl, da so vsi novinarji tam službeno, v iskanju zaslužka, on pa je tamkajšnji mladini želel biti prijatelj.

Kako pomembno je, da mu ljudje, ki jih fotografira, zaupajo, je ugotovil tudi med obiskom romskih naselij na jugovzhodu Slovenije ob pripravi poročila Amnesty International o nastanitvenih razmerah Romov v Sloveniji. Obiskal jih je z našo raziskovalko Jernejo Turin. »Ker ji zaupajo, so zaupali tudi meni,« je prepričan Arne. Ta projekt je bil po njegovih besedah uspešen, saj so bila septembra fotografije predstavljene tudi na 23. Mednarodnem festivalu fotonovinarstva v Perpignanu v Franciji, v Amnesty pa smo prepričani, da so njegove fotografije pomembno prispevale k zavedanju javnosti o stanju v romskih naseljih.

Arne je ob svojih fotografijah razlagal tudi o svojih potovanjih v Pakistan, kjer je fotografiral posledice katastrofalnega potresa, in v DR Kongo, po njegovih besedah eden najbolj grozljivih krajev, kar jih je obiskal, kjer je spremljal razminiranje in obiskal center za notranje razseljene prebivalce. Njegove fotografije so presunljive in zgovorne, vendar je Arne, kot sam sebe opiše, »razočaran pesimist«, saj se kljub številnim podobam revščine in grozot svet ne spreminja na bolje: »Te stvari še vedno počnem, ampak ne verjamem vanje.« Čeprav Arne ne verjame, mi verjamemo v moč fotografije. Seveda ob upoštevanju njegovih besed: »Naša obveza je, da se problemov zavedamo in ukrepamo, ne pa, da računamo na to, da bodo ukrepali drugi.«

Tudi Arne se je odločil ukrepati sam – že tretje leto s pomočjo enako mislečih pripravlja koledar fotografij, ki se prodaja v dobrodelne namene. Vsa zbrana sredstva namenijo otrokom, predvsem žrtvam nesreč v rehabilitacijskem centru Soča.

Spodaj je le nekaj utrinkov s predavanja in iz bogate zbirke Arnetovih fotografij.

• 
• 
• 
• 
•